Blaž Kutin, foto Jan-Ole Gerster
IN MEMORIAM – scenarist, režiser in pisatelj Blaž Kutin
Kot marsikoga je tudi mene presenetila prezgodnja smrt pisatelja in režiserja Blaža Kutina. A ko sem kolege spraševal, ali morda vedo, kakšne težave so ga pestile, ni nihče poznal odgovora. Blaž je živel v Berlinu, a ni bilo krivo le to. Težko se je izogniti vtisu, da pogosto prav tisti, ki se najbolj ukvarjamo z drugim in empatijo, ne zmoremo zares prisluhniti drugemu. Preveč smo zagledani sami vase in v lastne bolečine, zato pogosto ne vidimo težav, s katerimi se soočajo drugi pisatelji, režiserji, igralci ali glasbeniki. Ne opazimo, kako se v bolečinah prebijajo skozi življenje, koliko malih neuspehov se skriva za vsakim njihovim uspehom, koliko solz je za vsakim njihovim nasmeškom.
Nemalokrat se tako zgodi, da drugega vidimo le, ko mu končno uspe, in še takrat vidimo le uspeh, ne pa tudi človeka za njim. Tudi sam sem Blaža nazadnje srečal ob enem njegovih uspehov. Skupaj sva namreč predstavila njegov odlični romaneskni prvenec Kenozoik, ki je bil pozneje nominiran tudi za nagrado kresnik. Nežen opazovalec ljudi je bil pisatelj Blaž Kutin, pisal je skrbno prečiščeno in odmerjeno ironično prozo.
Podobno je bilo z njegovimi filmi in filmskimi scenariji. Lara je naslov filma, za katerega je Blaž napisal scenarij že leta 2004 in dve leti pozneje zanj v Cannesu prejel nagrado »novi talent EU«, a je bil film posnet šele leta 2019, v režiji nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja. Petnajst let je torej trajalo, da so se Blaževe največje sanje uresničile, a ko je film osvajal nagrade v Karlovih Varih, Münchnu in na Liffu, smo na to kar malo pozabili in Blažu predvsem zavidali njegov berlinski uspeh.
Od daleč je pač vse videti lepše, predvsem pa neboleče. Samo Blaž in njegovi bližnji najbrž vedo, kako težko si je bilo v velikem svetu izboriti vsak majhen uspeh, koliko truda in talenta je za to potrebno. In le kdor je kdaj poskusil brez denarja posneti celovečerni film, ve, kako nemogoča misija je to. Blažu je misija nemogoče uspela in leta 2008 je posnel uspešen celovečerni prvenec Nikoli nisva šla v Benetke, ki je imel premiero na Sarajevskem filmskem festivalu.
Človeka to izčrpa, še posebej občutljivega in rahločutnega človeka, kakršen je bil Blaž. A ko sva se nazadnje videla, je bil res videti zadovoljen. Po dolgih letih, mi je pripovedoval, mu je uspevalo v Berlinu redno dobivati delo. Ljudje so ga po uspehu Lare prepoznali kot scenarista in mu ponujali sodelovanje pri razvoju filmov in nadaljevank. Istočasno je snemal odlične kratke filme, poleg romanov pa je pisal tudi duhovite kratke zgodbe, ki so zbrane v zbirki Tempirana bomba. Zdel se je poln idej in načrtov, kakor da bi bilo še vse pred njim.
Bil sem vesel zanj in težko mi je bilo ne zavidati mu, da se mu je v Berlinu uspelo tako zelo uveljaviti. Ni pa bilo težko prezreti njegovih zdravstvenih težav, bolezni, ki ga je, kot je zapisala njegova Rolanda, razjedala skoraj tri desetletja. A jaz bi Blaža Kutina vendarle želel pomniti po njegovih uspehih, po njegovih filmih in knjigah, predvsem pa po tistem zadovoljstvu, ki ga je kazal ob izidu Kenozoika. V umetnosti je sreča, če ima človek delo in občutek, da je njegovo delo nekaj vredno. Zato bi rad verjel, da je bil Blaž takrat zares srečen in da njegova sreča ni bila le hipna.
Goran Vojnović
Ljubljana, oktober 2025