Društvo slovenskih režiserjev

Štirje filmski režiserji se pogovarjajo o najboljših filmih preteklega leta – in med njimi so tudi slovenski!

Urška Djukić, Damjan Kozole, Žiga Virc in moderatorka Urša Menart, poslušate jih lahko tukaj.

Podcast nastaja s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, javne agencije.

Na natečaju AGRFT za Grossmannovo nagrado 2021 za najboljši izvirni scenarij za kratki igrani film ali kratko televizijsko dramo za študente slovenskih univerz sta prvo nagrado – ki jo prispeva Društvo slovenskih režiserjev in režiserk – prejeli scenaristki
Juca Bonaca in Lana Bregar za scenarij RATRAK-PISTE.

Preostali nagrajenci so:

Peter Bizjak za scenarij ANDREJ GRE PO CIGARETE (druga nagrada)      

Srednješolska Grossmannova nagrada 2021:
Vito Kočevar Polak (Gimnazija Bežigrad, Ljubljana) za scenarij VRAČ
Nika Šmid (Gimnazija Jožeta Plečnika, Ljubljana) za scenarij KRITIKA: LEVO OD LIDLA – AGONIJA
Julija Nemec (Gimnazija Murska Sobota) za scenarij ANA, KI LJUBI NINO

                     

Vsem nagrajenkam in nagrajencem čestitamo – še posebej smo veseli, da sta kar dva od nagrajencev, Lana Bregar in Peter Bizjak, mdr. tudi nekdanja udeleženca scenaristične delavnice Scenarnica v organizaciji Društva slovenskih režiserjev in režiserk.

PRISPEVEK DRUŠTVA SLOVENSKIH REŽISERJEV IN REŽISERK
O VLOGI IN PRIHODNOSTI RTV SLOVENIJA

Nacionalna radiotelevizija je največji medij v državi, a ob tem pozabljamo, da je tudi največja kulturna institucija v državi. Zaposluje več kot 2.150 ljudi in ima na letni ravni okrog 131 milijonov evrov prihodka, pretežno (96 milijonov) iz obveznega RTV-prispevka, ki ga plačuje več kot 600.000 gospodinjstev. Potencial te osrednje kulturne institucije, sestavljene iz radijskih in televizijskih enot ter multimedijskega portala, orkestrov in založbe, je ogromen, a iz več vzrokov v veliki meri ne povsem uresničen.

Za 12,75 evrov na mesec so programi RTV celostno gledano najboljša in najbolj raznolika kulturna, umetniška, izobraževalna, razvedrilna in informativna ponudba. A dolgoletna prevlada mnogoštevilnih – ne le političnih – interesnih skupin, ki so izvajanje javne službe podredile uresničevanju svojih ciljev, je pripeljala tako daleč, da se posamezni segmenti sistema sesedajo. Mednje sodi tudi Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija (KUP), ki je po obsegu in dosegu svoje produkcije samo še torzo tega, kar je bil v preteklosti.

Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je prva demokratična vlada ukinila Viba film in domači film obsodila na životarjenje, je prav Televizija Slovenija s svojo produkcijo igranih filmov zapolnjevala sistemsko praznino, dokler ni skrbi za kinematografijo prevzel Filmski sklad RS. Danes bi bilo kaj takega nemogoče. Proračun uredništva KUP-a je še leta 2008 znašal 10,5 milijonov evrov (revalorizirano na današnji dan prek 12,5 milijonov evrov), v zadnjih letih pa je prepolovljen. Nacionalka je breme finančne podpore kinematografski produkciji po 17. členu Zakona o slovenskem filmskem centru, naloženo zavodu kot celoti, prevalila na KUP in s tem hudo osiromašila lastno produkcijo. Pri tem je treba iz vseh teh sredstev izločiti še sredstva za licence za kupljene tuje vsebine ter druge stroške. Na koncu torej pridemo do programskih sredstev, namenjenih novim, lastnim programom, ki so dejansko minorna. Temu primeren je tudi obseg lastne produkcije dokumentarnih in igranih vsebin, kjer več ne najdemo kratkih igranih ter celovečernih TV filmov.

Določilu 4. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija, da zavod »zagotavlja produkcijo igranega programa«, je sicer formalno zadoščeno, o vsebinskem vidiku izpolnjevanja zakona pa si lahko mislimo svoje. Podatki EBU kažejo, da je slovenski javni servis v vrhu po obsegu produciranega in predvajanega informativnega programa ter na repu v produkciji lastnega igranega in dokumentarnega programa. Širitev produkcije lastnih dokumentarnih in igranih umetniških vsebin bi morali tako utemeljiti na evropsko primerljivem ustreznem razmerju s produkcijo drugih vrst vsebin.

Ne pozabimo pa, da so ustvarjena kakovostna umetniška dela, tako igrana kot dokumentarna, tudi naložba v nabor vsebin za lasten program, saj jih je mogoče v daljših časovnih obdobjih predvajati večkrat ter ponujati za ogled na vseh obstoječih in prihodnjih distribucijskih kanalih (OTT). Seveda je mogoče ta dela tudi tržiti in prodajati na mednarodnem trgu, pri čemer RTV Slovenija deluje inertno.

Ključni problem RTV Slovenija je predimenzioniranost sistema glede na dejanski obseg financiranja ter programska neusklajenost posameznih segmentov sistema. Za izboljšanje položaja bi bilo treba bodisi povečati prihodke, zlasti RTV-prispevek, ki je od leta 2012 zamrznjen, bodisi zmanjšati RTV-sistem na finančno obvladljiv in razvojno perspektiven obseg ter preveriti smiselnost tako obsežno in pogosto načrtovanih investicij v novo tehnološko opremo.

Še trši oreh kot povečanje prihodkov pa bo prestrukturiranje RTV-sistema, ki bo nujno zarezalo v razmerja v zavodu in v nadaljevanju sprožilo odziv prizadetih, ne le notranjih, temveč tudi tistih zunanjih dejavnikov, ki so v aktualno strukturo zavoda vgradili svoje interese. Najverjetnejši scenarij je, da bo vodstvo zavoda, ki se bo lotilo prestrukturiranja, soočeno z velikimi nasprotovanji tako iz kroga zaposlenih kot iz krogov zainteresiranih eksternih javnosti, ki lahko proces prestrukturiranja ne le zavrejo, temveč celo ustavijo. Nevarnost, ki se ob tem poraja, je tudi izkoriščanje morebitnega prestrukturiranja sistema javne RTV za politične namene.

Če sklenemo: sistem RTV Slovenija v trenutnem stanju ne more prispevati k razvoju filma in avdiovizualne sfere bistveno več, kot prispeva, ker se ukvarja z reševanjem vrste lastnih preživetvenih težav. Reševanje teh težav bo težko in zapleteno, saj imajo spremembe ceno, ki je – tako se zdi – ni pripravljen plačati nihče. Za preboj iz statusa quo bi bilo potrebno dvoje: volja za spremembe pri političnih odločevalcih in interni ter eksterni javnosti in pripravljenost vseh, da za te spremembe plačajo svoj del cene. In spremembe bi morale okrepiti javno službo in posledično umetniško produkcijo največje nacionalne kulturne institucije.

Glede na zapisano ob prihodnjem razmisleku o vlogi in prihodnji prenovi ustroja RTV Slovenija predlagamo in pričakujemo:

• Zakonsko določitev deleža lastne umetniške AV produkcije 

V prenovljeni Zakon o RTV je treba vnesti določilo spodnje meje deleža sredstev za lastno produciran kulturno-umetniški program TV Slovenija iz naročnine (12,5 % zbranega prispevka oz. 12 milijonov evrov), ki ga ne bo več spodnašalo zmanjševanje proračunov na nacionalki. S tem bo ustrezno zavarovano razmerje med lastno umetniško produkcijo (dokumentarni in igrani TV program) in drugimi vrstami TV vsebin.

• Dosledno upoštevanje določila Zakona o medijih 

Dosedanje tolmačenje določb Zakona o medijih glede kvot AV produkcije, naročene pri neodvisnih producentih, je na RTV Slovenija neustrezno, saj v delež neodvisne produkcije šteje tudi stroške dela zunanjih soustvarjalcev (ki nastopajo kot s.p. ali d.o.o.) v večinsko lastno produciranih AV delih. Pristojna agencija (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije – AKOS) in Ministrstvo za kulturo morata budno preverjati in zagotavljati, da se zakonska določila upoštevajo v duhu uveljavljene evropske prakse, in preprečiti izogibanje izvrševanju zakonsko določenih obveznosti, ki neposredno učinkujejo na slovensko AV produkcijsko okolje. Z dopolnitvijo Zakona o medijih je treba to obvezo natančno in nedvoumno določiti, saj dosedanje kreativno razumevanje pojma neodvisna produkcija spodkopava kvote, določene v Zakonu o medijih. S korektnim upoštevanjem kvot bi RTV Slovenija sledila eni od svojih osrednjih strateških nalog in poslanstev, to je spodbujanju neodvisne produkcije slovenskih AV del.

• Zagotovitev partnerskega odnosa do ustvarjalcev in stroke ter ureditev področja avtorske in sorodnih pravic

RTV Slovenija mora kot eden osrednjih AV-producentov na Slovenskem zaradi svoje vloge prenehati zmanjševati produkcijske in poprodukcijske standarde in avtorske ter druge honorarje, obenem pa morajo biti avtorske pogodbe RTV Slovenija vzor za korektno obravnavo šibkejše strani – avtorjev, ne pa vzorec, kako od avtorjev za čim manj denarja pridobiti vse mogoče pravice, celo tiste, ki se jim avtor po ZASP-u ne more odreči.

Delovanje pisarne za avtorske pravice žal trenutno deluje le v navidezno ekonomsko korist RTV Slovenija na račun pravic ustvarjalcev, posledično pa ovira uporabo obstoječih AV del v prihodnjih oblikah rabe, kljub skupnemu interesu.

Priložnost ureditve tega področja vidimo tudi s prihajajočo evropsko direktivo, ki bo urejala t.i. kolektivno pogodbo za svobodne poklice.

• Zagotovitev spoštovanja 17. člena ZSFCJA, skladno z namero zakonodajalca

Ker se v zadnjem času ob stiski s programskimi sredstvi na RTV Slovenija zmanjšujejo programska sredstva za lastno umetniško AV produkcijo in za produkcijo neodvisnih producentov ter se v kvote le-teh upoštevajo projekti, sofinancirani po 17. členu ZSFCJA, ti pa programsko že na prvi pogled bolj sledijo potrebam RTV Slovenija kot smiselnemu nacionalnemu kinematografskemu programiranju, je treba preučiti, ali ne bi preusmeritev sredstev in izvedba teh razpisov na SFC prinesla programsko uspešnejše bere, RTV Slovenija pa soočila z dejstvom, da mora zagotoviti ustrezno lastno produkcijo umetniških del.

• Depolitiziranje programske odločevalske strukture na RTV Slovenija

Programski svet je s preoblikovanjem odločevalskih struktur ob prenovi Zakona o RTV Slovenija treba osvoboditi političnega pritiska pod krinko civilne družbe, tako da se odločanje o informativnem programu preseli na forum oz. odločevalno telo v okviru RTV Slovenija, v katerem imajo politične stranke neposredno in jasno izraženo večinsko moč in voljo (ter posledično tudi jasno odgovornost). Programski svet, ki se ukvarja z drugimi programskimi vsebinami, pa je treba oblikovati s strokovno podkovanimi člani, ki lahko argumentirano sodijo o kakovosti in prihodnosti (v tem primeru umetniškega) programa, vključno z zavezujočim predstavnikom Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU) kot največje krovne stanovske organizacije s področja AV ustvarjanja.

Upravni odbor DSR

zanj Matevž Luzar

Ljubljana, 31. december 2021

Viri:

1. https://img.rtvslo.si/_files/2021/03/30/39_348258153609035792_letno-porocilo-2020.pdf
2. https://img.rtvslo.si/_files/2021/04/19/39_351145006834122763_financni-nacrt-2021-verzija4_lektoriran.pdf
3. Nacionalni program za film, Filmarija, let. 3, št. 1, DSR, Ljubljana, avgust 2018; http://www.dsr.si/files/2018/09/Filmarija-3.pdf