Emilu Cerarju v slovo


Emilu Cerarju v slovo

Emil Cerar, foto Aljoša Korenčan

Zapustil nas je Emil Cerar, kostumograf, garderober, igralec, maneken in ikona ljubljanske alternativne scene. Da je bil Emil vse to, ni čudno, saj Emil ni imel zaledja, kot dojenčka so ga namreč našli na stopnicah in odraščal je v rejniških družinah. Staršev ni poznal in ni imel varnega doma, kot smo ga imeli ostali. Bil je takorekoč sam, a vendar ne samotar. Takratni punkerji se nismo ubadali s tem, kdo ima kakšen socialni status, to nas preprosto ni zanimalo. Spoznal sem ga leta '81 v bifeju Medex, ki je bil takratno zbirališče ljubljanskih punkerjev. Takrat je bilo vse lažje, saj ni bilo množice kafičev kot danes. Točno si vedel, kje lahko koga srečaš; do sedmih zvečer smo bili punkerji v Medexu ali Riu, po osmi v kavarni Union, po enajsti pa je bila zadnja postaja Kolodvor.

Emil je takrat nastopil na sceno kot razigran mladenič, oblečen v usnjen jopič, bordo rdeče prebarvanih las in z markantnim obrazom. Takoj smo ga poimenovali Fernandel, po znanem francoskem igralcu - kot so punkerji vsakemu dali vzdevek. Nekaj časa smo ga klicali tudi Frankenstein, kot da bi nekje slutili, da je v njem tudi filmski igralec. Bil je nasmejan, poln življenja in s kopico novih prijateljev, pri katerih je zdaj lahko prespal. In ravno prijateljstvo mu je pomenilo največ, da je lahko nekomu pripadal, in Ljubljana ga je vzela za svojega. Po svoje je bil Emil bolj Ljubljančan od Ljubljančanov, saj je poznal vsako ulico, vsak vogal, prečesal jo je po dolgem in počez, od enega stanovanja do drugega.

Hitro ga je odkril tudi film in ga zasedel kot igralca. Zdelo se je, da mu je film usojen. Kasneje je bil kostumograf pri vseh možnih filmih, in z izbranim okusom je oblačil druge. Sam je bil vedno odlično oblečen, prava punkerska ikona. V drugem letniku akademije sem snemal dokumentarni film o njem, traku je bilo samo za deset minut, zato sem se na široko ognil narativnemu pristopu in Emila posnel kot ikono. Film so večkrat zavrteli, kritiki pa so ga primerjali s filmi Kennetha Angerja, ki ga jaz takrat nisem poznal. Tudi Emil je imel sanje, da se bo lahko preživljal kot filmski igralec, a mu to žal ni uspelo, saj Slovenci nikoli niso bili tako srčni, da bi iz manufakture naredili filmsko industrijo. Tako je bil Emil enkrat pred kamero, drugič za njo in vsaki ekipi se je znal prilagoditi. Nikoli ni bil aroganten, ponižen ali nergav, vedno je imel prefinjen smisel za humor. Tudi ko ni snemal, je imel vedno na zalogi kakšno duhovito epizodo, ki se mu je zgodila. Bil je prava ljubljanska faca, ki so jo vsi poznali. Še do včeraj sva zahajala na pijačo, on ponavadi na čaj, jaz na obvezno kavo v enem redkih kafičev, kjer večina gostov ni tujcev in turistov.

Vedno je znal duhovito opisati, kaj se dogaja na snemanju in kaj se je novega zgodilo v Ljubljani. Emil je delal z različnimi režiserji in nikoli nisem slišal, da bi ga kdo kritiziral. Bil je več kot prilagodljiv, vedel je, kako malo je treba, da te izbrišejo. Verjetno je bil to njegov življenjski moto, saj je dobro vedel, kako je, ko nimaš zaledja. Prepričan sem, da kjerkoli bi Emil živel, bi se znal prilagoditi. Spoznal je tako družbeno dno kot višave, a ga nikoli ni zaneslo, da bi pozabil, kdo je in od kod prihaja. Ni mu bilo z rožicami postlano, vse je mo-ral narediti sam. Spominjal se ga bom kot punkerja in kot filmskega delavca.

Z njim sem preživel lep kos svoje mladosti, mogoče najlepši čas, ko smo še živeli na polno, vsak dan v tednu in ne zgolj za vikend. Veliko smo se zabavali, popili vse, kar se je dalo, in ko gledam fotografije, vidim, da smo bili stalno nasmejani. Kot da bi se s humorjem branili pred banalnostjo vsakdanjosti. Vsako situacijo smo znali obrniti v humorno in Ljubljana je bila takrat bolj živa kot kdajkoli zatem, vsaj mi smo jo takšno videli.

Z Emilom odhaja del Ljubljane, ki je nikoli več ne bo. Danes je moje mesto bolj prazno, kot je bilo nekoč, pa čeprav ga preplavlja množica turistov. Bolj prazno je tudi zato, ker Emila ni več med nami. Brez Emila nas je vedno manj, Lublana pa je vedno bolj bolana.

Ljubljana, 3. oktober 2024

Andrej Košak

POGREB bo v petek,11.10., ob 13.00 izpred mrliške vežice 5 na Novih Žalah.

Previous Next