Večer DSR: Režiserji v dialogu: MONTAŽA – EKSTAZA?

Večer DSR: Režiserji v dialogu: MONTAŽA – EKSTAZA?

Spoštovane ljubiteljice, spoštovani ljubitelji filmske umetnosti,

Društvo slovenskih režiserjev – ki letos obeležuje petnajstletnico delovanja – v novo sezono cikla Režiserji v dialogu vstopa s pogovorom o ustvarjalnem sodelovanju med režiserjem in montažerjem. Vsakemu gledalcu, ustvarjalcu pa sploh, je znano in povsem jasno, koliko lahko h končni podobi filma prispeva montažer.

Med Scilo in Karibdo ustvarjalnega dvojca režiser-montažer vas bodo s primeri iz prakse vodili režiser Darko Sinko z gostoma montažerjema

Jurijem Moškonom in Andrejem Nagodetom.

Večer pripravljamo v sodelovanju z Društvom postprodukcijskih ustvarjalcev, Slovensko kinoteko in s finančno podporo Slovenskega filmskega centra.

Brezplačne vstopnice lahko prevzamete uro pred začetkom pri blagajni Kinoteke.

Društvo slovenskih režiserjev

VABILO

Projekt Večeri Društva slovenskih režiserjev

finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija RS

Poziv odločevalcem

S tem pismom želimo javnost ponovno obvestiti, politiko in državne institucije pa opomniti, da slovenska država domačim filmskim produkcijam že mesece dolguje izplačila na podlagi veljavnih pogodb. Delo je opravljeno, plačila ni. Ne gre zgolj za filmske ustvarjalce, pač pa za vrsto posameznikov, samostojnih podjetnikov, podjetij in celo občin, ki so pri projektih opravili pogodbeno delo.

Izgovarjanje na krizo zaradi virusa je brezpredmetno, saj gre za že pred leti sprejete projekte, ki so bili v skladu s pogodbami realizirani še pred epidemijo. Zaplet je povzročilo postavljanje novih, nesmiselnih birokratskih ovir iz obdobja prejšnje vlade. A tudi ko so producenti, pristojne institucije in ministrstvi za kulturo in finance nepotrebne postopke izvedli in predložili zahtevano dokumentacijo, se ni zgodilo nič. Vlada ‘filmskega paketa’ kratko malo ne uvrsti na dnevni red in s tem ne samo onemogoča izplačila, temveč povzroča popoln zastoj delovanja sektorja.

Kljub številnim opozorilom, da gre za kršenje pogodbenih obveznosti države, se nevzdržne razmere vlečejo že od maja, kar kaže na načrtno strategijo izčrpavanja slovenske kinematografije. Vse druge zadeve, ki jih je Ministrstvo za kulturo predložilo v obravnavo na vladi bistveno pozneje kot naše, so bile na seje vlade brez težav uvrščene in tudi že obravnavane.

Pristojni se še vedno ne zavedajo, da filmska produkcija neposredno in z izrazitim spodbujevalnim učinkom pozitivno vpliva na gospodarstvo, kar potrjujejo številne raziskave. Lanskoletna študija o učinkih avdiovizualnega sektorja v Sloveniji podjetja Deloitte npr. ugotavlja: “Kar 40 % v film vloženih sredstev se vrne v državni proračun. Na vsakih 10 filmskih delavcev dobi delo pri projektih še dodatnih 8 ljudi iz raznih panog gospodarstva, itd.” Študija je obsežna in izčrpna, podkrepljena z realnimi številkami, ki vse po vrsti govorijo v naš prid. Delež honorarjev za ustvarjalce predstavlja le manjši del filmskih proračunov. Večina sredstev se neposredno prelije v gospodarstvo, hotelske usluge, najeme blaga in lokacij, catering, prevoze, zavarovanja, varovanja, bančne garancije, razne storitve itd. Obenem slovenski producenti pri večini projektov pridobijo tudi izdatna evropska in koprodukcijska sredstva.

Tudi ta so trenutno ogrožena, saj je Slovenski filmski center od nastopa pandemije praktično paraliziran in je prejel manj kot petino zagotovljenih sredstev za letošnje leto. Zastali so razpisi, že pripravljeni projekti čakajo, izdajanje odločb je ustavljeno. In ko doma vse zastane, so tudi že dogovorjena sodelovanja s tujino onemogočena. Upravičen je tudi strah, da bo po sprejetju rebalansa sredstva nemogoče počrpati, saj bo do konca fiskalnega leta ostalo premalo časa. Tako bo nastala še večja kulturna in gospodarska škoda.

Slovenski filmski ustvarjalci že leta opozarjamo na probleme nacionalne kinematografije. Zaradi pandemije se je stanje še dodatno, zdaj že kritično poslabšalo. Mnoge države so se nemudoma odzvale z znatnimi dodatnimi sredstvi in ukrepi, zavedajoč se, za kako pomemben sektor gre. Naša država tem zgledom ne sledi, povsem onkraj razumnega in sprejemljivega pa je kruto in neposredno nasilje, ko vlada z zadrževanjem izplačil povzroča eksistenčno stisko filmskim ustvarjalcem in drugim sodelujočim pri omenjenih projektih ter seveda tudi njihovim družinam.

Delavci različnih profilov že 8 mesecev niso dobili plačila za že opravljeno delo. Naša država torej zavestno krši najosnovnejše civilizacijske standarde, kot je spoštovanje pogodb. Brezsramno se spreminjamo v Vegrad državo.  

Slovenski filmski ustvarjalci zahtevamo, da se navedene konkretne kršitve nemudoma razrešijo. Zahtevamo tudi, da se v najkrajšem možnem času odpravijo nesmiselne birokratske ovire na našem področju, ki zavirajo tako kulturni kot ekonomski razvoj. Pozivamo vas torej, da tvorno pristopite k oblikovanju primernega okolja za razvoj našega sektorja, kot nam je bilo že ničkolikokrat obljubljeno.

Ljubljana, 24. 9. 2020

Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev

Štigličev nagrajenec Filip Robar Dorin danes praznuje 80 let

Štigličev nagrajenec Filip Robar Dorin danes praznuje 80 let

Filip Robar Dorin, foto Manja Zore

Osemdeset let filmskega režiserja Filipa Robarja Dorina

Danes praznuje osemdeset let Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent. Rodil se je v Boru (Srbija), 8. septembra 1940.

»Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.« Tako je zapisala strokovna žirija za izbor nagrajenca Metoda Badjure za življenjsko delo leta 2010.

Študiral je primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1963-1965)  ter filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo na Columbia College-u v Chicagu, kjer je tudi diplomiral leta 1969 s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji).

Dve leti (1971-1972) je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v švicarskem Gstaadu. Od leta 1972 do leta 1980 je bil asistent za filmsko režijo in igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

V začetku osemdesetih let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro.

Kot filmski ustvarjalec je podpisal preko 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, med drugimi tudi naslednje: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago… (2010).

Kot avtor celovečernih filmov je podpisal preko 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov, med njimi Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).

Filip Robar Dorin je tudi avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev.

Je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, med njimi Badjurove, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več Zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade Viktor revije STOP za najboljše igrano televizijsko delo 1995. V letu 2010 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in TV režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev.

V letu 2019 pa je prejel še največje slovensko priznanje na področju kulture: veliko Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala: »Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu.«

Ob filmskem delu se posveča tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (Umco 2008). Prevaja tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona (Kinotečni zvezki 1997).

V letih  1998 – 2002 je bil direktor Filmskega sklada Republike Slovenije (današnjega Slovenskega filmskega centra, javne agencije RS).

Leta 2017 je izšla knjiga Dialogi s Filipom (založba Slovenska kinoteka), v kateri z Nerino T. Kocjančič ustvarita osebni vpogled v nekatere najbolj pomembne postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.

Vir: Slovenski filmski center

DSR izraža podporo študentom Univerze za gledališko in filmsko umetnost v Budimpešti

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) izraža podporo študentom budimpeštanske Univerze za gledališko in filmsko umetnost, ki protestirajo zaradi spornega vladnega imenovanja skrbniškega odbora univerze, saj naj bi ta spodkopaval avtonomijo izobraževalne ustanove. Svobodo umetniškega izražanja vidimo kot eno temeljnih vrednot v Evropi in treba jo je omogočiti tudi prihajajočim generacijam ustvarjalcev. 

. . . . .

Directors Guild of Slovenia (DSR) strongly supports students at the Hungarian University of Theatre and Film Arts in Budapest striving for integrity, autonomy and representation of chosen film/theatre professionals in its leadership.

We consider freedom of artistic expression as one of the fundamental values in Europe and as such it must be made possible for future generations of artists as well.

 Več informacij

Pripombe Društva slovenskih režiserjev na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1-C)

Društvo slovenskih režiserjev v skladu s pozivom h komentiranju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1-C) v okviru javne razprave posredovalo svoje pripombe in predloge.

Radiotelevizijo Slovenija zakon definira kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. RTV Slovenija je tudi največja kulturna institucija v državi in hkrati edini medij, ki zagotavlja kulturne, umetniške, informativne, dokumentarne, otroške in mladinske ter izobraževalnih vsebine, namenjene in dostopne vsem državljanom.

Za celoten AV sektor je javna nacionalna radiotelevizija ključnega pomena: na številnih področjih postavlja standarde kakovosti, zaposluje vrhunske strokovnjake s področja radijskih in televizijskih vsebin (npr. za otroške in mladinske TV vsebine, za odkup najkakovostnejšega tujega TV programa) ter sodeluje v mednarodni izmenjavi znanj in vsebin (npr. v EBU in v podprogramih MEDIA).

Društvo slovenskih režiserjev je že večkrat opozorilo na to, da RTV Slovenija svojega poslanstva ne izpolnjuje v celoti ter da je potreben premislek o njenem delovanju. Predlagani zakon pa, namesto da bi jih reševal, težave nacionalne radiotelevizije le še poglablja, hkrati pa ustvarja kup novih, še večjih in bolj zaskrbljujočih.

Namenitvi dela sredstev plačil prispevka za programe RTV Slovenija za druge namene (4. člen) kategorično nasprotujemo.

Predlog zakona Prispevek za programe RTV Slovenija namreč obremenjuje z dodatnimi obveznostmi (razpisi po Zakonu o medijih, za medijsko pismenost, za programske vsebine in razvoj tehnološke infrastrukture za senzorno ovirane ter sredstva, ki jih Urad Vlade RS za komuniciranje namenja za javno službo STA), hkrati pa iz dejavnosti RTV Slovenija izloča dejavnosti Oddajnikov in zvez, ki s svojo tržno dejavnostjo ustvarjajo prihodke. Posledično se bodo že tako nizka sredstva, namenjena programskemu delovanju in ustvarjanju kakovostnih vsebin RTV Slovenija, znižala na povsem nesprejemljivo raven.

Omenjeno znižanje bo brez dvoma močno osiromašilo ali celo povsem onemogočilo produkcijo ravno tistih programov, ki definirajo javno radiotelevizijo in ki so temelj njenega poslanstva (na krčenje sredstev za te programe in opuščanje nekaterih formatov opozarjamo že leta). Hkrati tako krčenje sredstev pomeni tudi zniževanje nivoja informiranosti in dostopnosti kulturnih in drugih vsebin posebnega pomena za celotno populacijo.

V predlogu zakona zapisana sprostitev omejitve oglaševanja težav s financiranjem ne razrešuje. Oglaševalski trg je precej zasičen in se bo z novo gospodarsko krizo še skrčil, hkrati pa bo širitev oglaševalskega prostora programski prostor še zmanjšala, programsko zasnovo RTV pa še bolj izpostavila komercializaciji in s tem prikrajšala gledalce, sploh tiste skupine gledalcev, za katere je javna radiotelevizija dolžna zagotavljati program, ki ni in niti ne sme biti tržno zanimiv.

In nenazadnje, Oddajniki in zveze so pomembna, strateška javna infrastruktura. V predlogu zakona so navedeni primeri iz drugih evropskih držav, v katerih so nemalokrat ta del državne infrastrukture kmalu po izvzetju iz javnih radiotelevizij delno ali v celoti prodali (pogosto tujim) telekomunikacijskim korporacijam; ohranitev le-teh v okviru javnega RTV servisa to onemogoča oz. v večji meri otežuje.

Naj ob tem izpostavimo še naslednje: Ministrstvo za kulturo med drugim ocenjuje, da sprejetje zakona ne bo imelo posledic na socialno področje, kar ne drži povsem: predlagano znižanje sredstev pomeni izgubo približno 160 delovnih mest na področju medijev, kulture in umetnosti.

Če povzamemo: želimo si, da bi nova zakonodaja javni radioteleviziji kot največji kulturni instituciji v državi in najpomembnejšemu javnemu mediju zagotovila stabilno financiranje, bogatitev nabora avtorskih vsebin ter večjo vpletenost in vpliv strokovne javnosti. Žal ugotavljamo, da predlog zakona tega ne zagotavlja, temveč prinaša siromašenje institucije in povečevanje političnega vpliva nanjo, zato predlogu odločno nasprotujemo.

Pripombe Društva slovenskih režiserjev na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Z-MED)

Društvo slovenskih režiserjev je v skladu s pozivom h komentiranju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Z-MED) v okviru javne razprave posredovalo svoje pripombe in predloge.

Predlog zakona v 39. členu (ki popravlja trenutni 114. člen) uvaja »Sklad za financiranje slovenske televizijske produkcije«, katerega letni proračun ocenjuje na pribl. 25 milijonov EUR.

Uvedbo sklada, namenjenega zahtevnejšim avtorskim TV vsebinam, slovenski AV sektor potrebuje in bi ga z veseljem podprli, a nikakor ne v predlagani obliki. Opozarjamo predvsem na sporne določbe glede:

  1. upravičencev do sredstev sklada,
  2. vrste vsebin, upravičenih do financiranja, ter
  3. neodvisnosti odločanja ter načina in pravil razdeljevanja sredstev.

Ad 1:

Prepričani smo, da bi morali biti v skladu z Direktivo o AVMS nosilci AV produkcije in s tem prijavitelji na razpise sklada (4. odstavek 114. člena, kakor ga spreminja predlagani 39. člen) neodvisni producenti in ne izdajatelji programov, pogoj za sodelovanje na razpisu pa bi moralo biti zgolj jamstvo izdajatelja programa, da bo vsebino, za katero neodvisni producent kandidira na javnem razpisu, objavil (t.i. programska volja, kot je že uveljavljena na AV razpisih Slovenskega filmskega centra, javne agencije).

Ad 2:

39. člen s predlogom popravka 114. člena v 3. odstavku določa, da se TV filmom, nadaljevankam in nanizankam, kot tudi dokumentarnim filmom, informativnih programskim vsebinam, kulturno-umetniškim programskim vsebinam in zabavnim programskim vsebinam namenijo enaki deleži razpoložljivih sredstev.

Direktiva o AVMS izpostavlja nujne deleže AV del neodvisnih producentov (torej producentov, neodvisnih od izdajateljev televizijskih programov), s čimer bi se povečevala kvota evropskih del v programih izdajateljev medijev in krepila nacionalna in evropska AV produkcija. Vendar v to produkcijo ne sodijo »informativne programske vsebine«, »zabavne programske vsebine« in »kulturno-umetniške programske vsebine«, saj te načeloma ne predstavljajo avtorskih AV del in so financirane iz programskih sredstev izdajateljev medijev. Zato menimo, da se sredstva iz tega sklada lahko namenijo zgolj igranim, animiranim in dokumentarnim TV filmom, nadaljevankam in nanizankam.

Glede na zgoraj navedeno predlagamo razdelitev sredstev med vsebine, ki jih predvideva direktiva o AVMS, v naslednjem razmerju:

  • igrani televizijski filmi, nadaljevanke in nanizanke – 70 %,
  • animirani in dokumentarni filmi in serije – 30 %.

Ad 3:

Opozoriti moramo, da sklad, kakor ga definira predlog zakona, ni neodvisen; o delitvi denarja iz sklada odloča ista komisija, ki odloča tudi o dodeljevanju statusa nepridobitnega programa (ki je pogoj za upravičenost do teh sredstev), pa tudi ureditev pogojev in kriterijev razdeljevanja sredstev je prepuščena podzakonskemu aktu, ki ga bo pripravilo Ministrstvo za kulturo. To lahko vodi v arbitrarne kriterije ter pogoje, ki jih vsaka izvoljena oblast spreminja po svoji politični meri, in posledično v izbor prejemnikov sredstev, ki ne temelji izključno na podlagi strokovnih meril.

Zato predlagamo, da je za naloge upravljanja s skladom, pripravo podzakonskih aktov in izvedbo javnih razpisov in/ali pozivov pristojen Slovenski filmski center, javna agencija, ki že leta uspešno izbira tovrstne vsebine na javnih razpisih.

*

Namenitvi dela sredstev plačil prispevka za programe RTV Slovenija za druge namene (4. člen) kategorično nasprotujemo. Podrobne pripombe o tem smo vam posredovali v mnenju o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija.

Ljubljana, 2. 9. 2020